Še nekaj dni nas loči od novega “svežega” leta 2010. To bo tudi začetek novega desetletja. Naj bo bolj prijazno, kot je bilo to.
Vsem Slovenkam in Slovencem želim prijetno, lepo in polno dobrih trenutkov novo leto 2010 – naj se vam uresničijo vse želje!
Ko se leto konča
še ni konec sveta,
zato vam zdaj sreče
tri polne vreče,
nobene bolezni
razen ljubezni
in duha pokončnost
želimo v neskončnost.
Danes zjutraj nas je pretresla novica, da se je smrtno ponesrečil eden največjih slovenskih alpinistov Tomaž Humar. Tomaž ni zdržal boja s poškodbami in vremenom in naj bi umrl v torek. Kljub odličnemu posredovanju švicarskih reševalcev je bilo prepozno. Samo reševanje s helikopterjem bi moralo steči že včeraj, a jo je zagodlo vreme. Danes zgodaj zjutraj pa je helikopter le poletel in dokaj hitro so ga našli, žal mrtvega (na nadmorski višini 5600 m). Na odpravo na Langtang Lirung (7227 m) se je odpravil popolnoma sam in svoje namere ni zaupal nikomur. Verjetno je imel dovolj medijske gonje izpred 4 let, ko je obtičal pod Nanga Parbatom in ga je po 6 dneh muk in trpljenja rešil helikopter pakistanske vojske in dva pogumna pilota. Kot koordinator reševalne akcije pa se je v takratnem in zdajšnjem primeru ponovno izkazal Viki Grošelj.
Bil je velik alpinist in človek. Prebil je meje mogočega in s tem odpiral nova poglavja v prihodnosti. Za ene norec, ekstremist, a za druge in mene velik junak. Kljub ne vedno dobrim situacijam, je vedno ostal optimist in tako je prav. Njegova ljubezen Himalaja pa mu je vzela največ in to je življenje. Za Slovenijo pa bo za vedno ostal z najlepše izbrani besedami proglašen za enega največjih alpinistov tega naroda. Tomaž, počivaj v miru!
Arbitraža nam ne zagotavlja, da bomo dobili slovensko ozemlje, ki je trenutno pod okupacijo sosednje Hrvaške, zato je nesprejemljiva. Podpirati tak arbitražni sporazum, ki nam bo po vsej verjetnosti prinesel samo polovico piranskega zaliva je izdajalsko početje. Arbitraža je sicer nedopustna tudi, zato ker zagotovo ne bomo dobili vse naše zemlje, ampak se bo delilo nekaj Sloveniji in nekaj Hrvaški. Sedaj pa je že tudi jasno, da bo referendum. In na tem bo arbitražni sporazum zavrnjen, v to sem stoodstotno prepričan. In prav je tako. Ne bodimo ponižni in se ne ubadajmo0 z nekimi arbitražami in sporazumi, zahtevajmo naše ozemlje nazaj! Nezaslišano je, da nam Republika Hrvaška odreka teritorialni stik z mednarodnim morjem!
Fotografije učbenika zemljepisa Jugoslavije (vir: blogslovenija.blogspot.com)
5. novembra bo izšla prva številka Blogorole, ki bo po novem mesečna revija na 80. straneh. Sprva je bilo mišljeno, da bo Blogorola izhajala tedensko kot priloga osrednjega slovenskega časnika Delo, a se je Delo zadnji hip premislilo in prekinilo sodelovanje. Izšla je le ena “nesrečna” številka skupaj z Delom in si jo lahko ogledate tukaj. Uredništvo blogerskega časopisa je nato moralo sprejeti neko odločitev in odločilo se je za mesečnik, ki naj bi izhajal le za zveste naročnike. Prva številka bo brezplačna in jo lahko naročite na www.blogorola.com. Vabim vas, da naročite prvo številko in podprete ta dober projekt – MEDIJ LJUDEM – MOČ IDEJAM!
Mislim, da ga ni Slovenca, ki ga ne bi presenetila vest o zaključku kariere Primoža Kozmusa. Slednjo je prvi v sredo zvečer objavil spletni portal Delo.si, kmalu zatem pa so jo povzeli vsi novičarski portali. Sprva se je špekuliralo vse mogoče, nato pa smo se že v sredo dokopali do kolumne Primoža Kozmusa v četrtkovem Delu (priloga Polet). Primož Kozmus je zapisal:
Včerajšnji lep sončen dan sem izkoristil za vzpon na Stol, najvišji vrh Karavank, ki je visok 2236 metrov. Vzpon sem začel pri Valvazorjevi koči pod Stolom, kjer sem pot nadaljeval po Žirovniški poti. Slednja je nekoliko bolj strma od Zabreške poti, ki je primernejša za sestop s Stola. Ker sem bil zgoden je bila hoja prijetno hladna.
Po kar nekaj časa hoje sem prispel do Prešernove koče, ki je neposredno pod Stolom (do tja je le še slabih 10 minut). Koča je lepo urejena, oskrbnika pa sta zelo prijazna do obiskovalcev.
Po krajšem počitku sem nadaljeval na vrh Stola, kjer sem se užival v čudovitem razgledu in naredil nekaj lepih fotografij. Za sestop sem izbral nekoliko lažjo Zabreško pot. Pot je res lažja, vendar pa veliko daljša in se na koncu že kar pošteno vleče. Zadovoljen z lepim dnem sem se vrnil v Novo mesto. V nadaljevanju si poglej nekaj fotoutrinkov iz vzpona!
Program Google Earth nepravilno zarisuje mejo vsaj na dveh točkah med Slovenijo in Hrvaško. In sicer na Trdinovem Vrhu in na Hotizi. Mejo sicer pravilno zariše na Dragonji. Prvi prvem primeru na Trdinovem Vrhu je meja narisana tako, da je na Hrvaškem naša vojaška baza in TV oddajnik, kar pa še zdaleč ni res. Na Hotizi pa ne velja sredina reke Mure ampak veliko globlje v notranjost Republike Slovenije. To je nedopustno, saj imamo za te stvari dokaze, da je bilo to slovensko. Na prvi sliki prikaz Google Earth meje na Trdinovem Vrhu, na drugi sliki pa prikaz meje pri Hotizi. Klikni na sliko za povečavo!
Na dveh slikah pa si lahko pogledate kako bi morala zgledati meja na teh dveh točkah med Slovenijo in Hrvaško. Sliki sta last Zavoda 25.junij. Na njihovi spletni strani strani si lahko prebere tudi opis teh točk in seveda stanje slovensko hrvaške meje. Povezava >>
