Luka Rems

Danes zgodaj zjutraj na stanovanjskem bloku izobesim slovensko zastavo v počastitev praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Ljudje, ki hodijo po ulici pa nekam čudno pogledujejo proti zastavi. Namreč, večina ljudi sploh ne ve, da je 17. avgust državni praznik in, da je izobešanje zastave na državni praznik obveza po zakonu. In danes je bilo kar 99 % stanovanjskih zgradb brez zastave. Že tako je uporaba ob znanih državnih praznikih prej izjema kot pravilo.

Torej, kaj lahko ugotovimo? Poznavanje slovenskih državnih simbolov, praznikov, slovenske zgodovine, geografskih značilnosti je med slovenskimi državljani izredno slabo, še posebej pri mladih (smešenje pred kamerami – glej TV). Mnogim se zatakne pri vprašanjih o največjih jezerih, rekah, vrhovih ter vprašanjih o mejah, narodnih manjšinah in podobno. Dejstvo je, da bi bilo potrebno mlade več učiti o Sloveniji ter jih naučiti spoštovati druge narode in kulture. Imamo skrajne nacionaliste ter na drugi strani skoraj izdajalce. Manjka pa tista zlata sredina. Žal.

P.S. Nekaj osnovnih informacij o Sloveniji dostopnih tudi v sklopu portala lukarems.com – KLIK (strani v delu).

Joško Joras je včeraj ponovno poskusil srečo. Hotel je odstraniti robnike, ki otežujejo dostop z avtomobilom ter zapornico, vendar mu je hrvaška policija to preprečila (kljub nekaterim zagotovilom iz vladnega kabineta, da bo to lahko storil). Sicer so mu uredili “asfaltno klančino“, zapornice pa niso odstranili. Joras se je zato odločil za gladovno stavko, kot pravi bo bral časopise ter pil vodo.

In v tem primeru se skriva dokaz, da je bila podpora arbitražnemu sporazumu pravilna. Vsi vemo kakšno je “stanje quo“, vemo pa tudi, da Hrvatje pod nobenim pritiskom ne bodo popustili. Tudi, če bi Slovenija blokirala Hrvaški odprtje ali pa zaprtje poglavij na poti v EU, se ne bi spremenilo prav nič. In spet smo pri našem nesrečnem sedanjem stanju, za slednjega pa so krivi ljudje na oblasti leta 1991. Dejstvo je, da lahko hrvaške organe iz slovenskega ozemlja prežene samo še razsodba nekega sodišča (v našem primeru arbitražnega tribunala).

Berite dalje

Vsem Slovenkam in Slovencem izrekam čestitke ob dnevu državnosti Republike Slovenije. Bodimo skupaj za večno!

Čuvajmo kot zlato rudo, milo nam domačo grudo!

Včeraj ob 16h uri je Slovenija obstala. Naši nogometaši so v Port Elizabethu v Južnoafriški republiki igrali tekmo z Anglijo in že kmalu prejeli gol. Drugih zadetkov nismo videli. Pa vendar nas bi v osmino finala peljal tudi poraz, a tekma med Alžirijo in ZDA bi se morala končati neodločeno ali pa z zmago Alžirije. In kaj se je zgodilo? Nogometaši Združenih držav Ameriki so dosegli gol in to v zadnji minuti sodnikovega podaljška. Kakšna žalost, razočaranje, obenem pa tudi jeza je zajela vso Slovenijo. Sam se bil osebno zelo nesrečen, saj sem verjel v napredovanje naših. Veliko razočaranje je zajelo tudi naše hrabre nogometaše in našega selektorja Matjaža Keka.

Menim pa, da lahko sedaj žalost, razočaranje in jezo postavimo na stran. Dosegli smo veliko. Spomnite se Maribora in zadetka Dediča proti veliki Rusiji, ki nam je prinesel to svetovno prvenstvo. In ne pozabite, na tem tekmovanju smo dosegli tudi prvo zmago na prvenstvih. Pot do tukaj pa je bila zelo dolga in zahtevna. Velik uspeh se pripravlja dolgo časa, zato pa bodo nove priložnosti že kmalu, saj se bodo pričele kvalifikacije za evropsko prvenstvo na Poljskem in v Ukrajini. Veste, zmaga v športu ima vedno zraven tudi srečo. Mi pa je pogosto nimamo. Trenutek nepazljivosti, zgrešen poskus in že je lahko vse usodno. Vendar pa ima ta reprezentanca velik potencial. Verjamem, da ga bo v prihodnje odlično izkoriščala. Upam, da nam bo kdaj pa kdaj pomagala tudi sreča. Uspeh je tako zagotovljen! Zame so vsekakor junaki, ne glede na to, da se poslavljajo že po predtekmovanju. Na papirju sicer štejejo le zmage, a borbenost in srčna igra meni pomenijo zelo veliko!

SREČNO SLOVENIJA!

Slovenski narod je dokazal, da se zna pravilno odločiti, ko je to potrebno. In tokrat je bilo tako. Nismo nasedli opoziciji, ki je z lažmi in zavajanjem nastopala proti arbitražnemu sporazumu. Rezultat referenduma se glasi: ZA je glasovalo 51,49% volivcev, proti pa jih je bilo 48,51%. Volilna udeležba je bila 42,36%.

Po razglasitvi rezultatov so opozicijski voditelji začeli razglašati, da je to poraz za Slovenijo, da bomo za to plačali visok račun. Tudi veliko Slovencev tako meni, med drugim podpornike arbitražnega sporazuma označujejo za izdajalce in hlapce. Pravijo, tujega nočemo, svojega ne damo. Noben drug ne more odločati o naši zemlji, samo mi Slovenci lahko. Pa imajo prav?

Pojdimo po vrsti.

1. To nikakor ni poraz Slovenije. Je zmaga, ki nam bo zagotovila pravično mejo, trajen mir in sožitje. To pa si želimo vsi, kajne? S tem nismo določili meje, ampak le način reševanja meje in govoriti o kakršni koli izgubi je brezpredmetno ter zavajujoče. Da je arbitražni sporazum dober, sem že pisal, več si preberite tukaj ter tukaj. Dejstvo pa je, da imamo ogromno argumentov, dokazov, zgodovinskih okoliščin in podobnih reči s katerimi bomo dosegli pravično rešitev. Aribtraža ni nek kompromis, je odločitev sodnikov na podlagi dokazov. In mi jih imamo. Torej, zakaj strah? Ena od trditev je bila, da Slovenija s tem preveč tvega. Res je, da tvega nekaj, ne pa veliko. Tveganje pa moramo sprejeti, kajti v to so nas prisilile napake v preteklosti. In s tem jih bomo skušali popraviti. Najpomembnejše pa je, da bo arbitražno sodišče določilo stik slovenskih voda z mednarodnimi. Tukaj ni dilem, to morajo storiti, ker je tako zapisano v sporazumu.

Berite dalje

Do referenduma na katerem bomo odločali o usodi arbitražnega sporazuma s sosednjo Hrvaško (besedilo v slovenščini na voljo tukaj) nas loči le še nekaj več kot 7 dni. Javno prepričevanje tako zagovornikov in nasprotnikov je na vrhuncu, obtoževanje izdaje in laganja pa tudi. Namen tega članka je olajšati ljudem odločitev o tem kako naj glasujejo. Torej, ZA ali PROTI? Kot prvo pa vsem svetujem branje arbitražnega sporazuma (povezava zgoraj!). Tukaj je treba poudariti, da velja za arbitre izključno besedilo v angleščini, poleg tega pa so brezpredmetne vse enostranske izjave, kar sta potrdila tudi veleposlanika ZDA in Švedske v Sloveniji.

Prvič… Slovenija in Hrvaška bosta po arbitražnem sporazumu ustanovili arbitražno sodišče. Vsaka izmed držav bo izbrala po enega lastnega arbitra, predsednika ter še dva arbitra pa bosta ravnotako izbrali sodelojoči državi, vendar skupno. Če to ne bo mogoče, bo to storil predsednik meddržavnega sodišča v Haagu. Tukaj vse v redu, kajne?

Potem pa zelo pomembno področje. Naloge arbitražnega sodišča so:

1. (3. a) določiti mejo na kopnem in morju med Slovenijo in Hrvaško po mednarodnem pravu
2. (3. b) določiti stik (junction) Slovenije z odprtim morjem po mednarodnem pravu z upoštevanjem načela pravičnosti, dobrososedskih odnosov (upoštevajoč vse relevantne in zgodovinske okoliščine)
3. (3. c) določiti režim za uporabo ustreznih morskih območji po mednarodnem pravu z upoštevanjem načela pravičnosti, dobrososedskih odnosov (upoštevajoč vse relevatne in zgodovinske okoliščine)

Berite dalje

Bil je poseben dan, ki se bo zapisal v slovensko športno zgodovino.  Sreda, 17. januar, 2010, olimpijske igre Vancouver. Petra Majdič se je kljub grozljivemu padcu med ogrevanjem (kar 4 zlomljena rebra), uvrstila v finale teka in kljub neznosnim bolečinam osvojila bronasto medaljo, ki ima prav gotovo zlat priokus. Velik uspeh odmeva po vsem svetu! Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk jo je odlikoval z zlatim redom za zasluge.

Iskrene čestitke. Zaželimo ji vsi skupaj čimprejšnje okrevanje in vrnitev na tekmovalne steze!

POSODOBLJENO

Vse pohvale in čestitke tudi drugi naši dobitnici dveh srebrnih olimpijskih odličij Tini Maze, ki ju je osvojila v superveleslalomu in veleslalomu. Veselimo se tvojih novih nastopov in uspehov!

Slovenska nogometna reprezentanca je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij v prepolnem Ljudskem vrtu (12.500 ljudi) v Mariboru zasluženo odpravila ekipo Rusije z 1 – 0. Strelec zadetka je bil v 44. minuti Zlatko Dedič. Sicer smo prvo tekmo v Rusiji izgubili z 2 – 1, odločilen gol v Rusiji, lahko rečemo kar zlati gol pa je dosegel Nejc Pečnik, igralec portugalskega prvoligaša Nacionala. Zdelo se nam je kot, da je našim fantom v Rusiji velike težave povzročala umetna trava, kar pa se je popolnoma spremenilo sedaj v Ljudskem vrtu. Imeli smo ogromno posest žoge, priložnosti pa tudi zvrhan koš. Že na začetku tekme se je sam pred vratarjem znašel Milivoje Novakovič, a je njegov strel ubranil ruski vratar. Sledile so nove akcije, vendar žoga le ni našla poti v mrežo (vmes celo vratnica). Naši so igrali stalno odlično, zato je bil njihov trud poplačan v 44. minuti, ko je Zlatko Dedič podstavil nogo na strel Valterja Birse in žogo potisnil v mrežo. Ljudski vrt je “eksplodiral”! Drugi polčas so zopet dobro začeli naši. Branilci so vztrajno zavračali ruske napade in pošiljali žogo v napad. Kljub priložnostim pa je ostalo pri 1 – 0. Rusi bi proti koncu tekme lahko še celo izenačili in oni odšli na svetovno prvenstvo prihodnje leto, vendar je odlično posredoval naš vratar Samir Handanovič. Zadnje minute in sekunde so bile še posebej dolge. Vsi smo le nestrpno pričakovali zadnji žvižg sodnika in potem se je začelo slavje, ki se ga ne da opisati. Treba videti!

Berite dalje

Danes zjutraj nas je pretresla novica, da se je smrtno ponesrečil eden največjih slovenskih alpinistov Tomaž Humar. Tomaž ni zdržal boja s poškodbami in vremenom in naj bi umrl v torek. Kljub odličnemu posredovanju švicarskih reševalcev je bilo prepozno. Samo reševanje s helikopterjem bi moralo steči že včeraj, a jo je zagodlo vreme. Danes zgodaj zjutraj pa je helikopter le poletel in dokaj hitro so ga našli, žal mrtvega (na nadmorski višini 5600 m). Na odpravo na Langtang Lirung (7227 m) se je odpravil popolnoma sam in svoje namere ni zaupal nikomur. Verjetno je imel dovolj medijske gonje izpred 4 let, ko je obtičal pod Nanga Parbatom in ga je po 6 dneh muk in trpljenja rešil helikopter pakistanske vojske in dva pogumna pilota. Kot koordinator reševalne akcije pa se je v takratnem in zdajšnjem primeru ponovno izkazal Viki Grošelj.

Bil je velik alpinist in človek. Prebil je meje mogočega in s tem odpiral nova poglavja v prihodnosti. Za ene norec, ekstremist, a za druge in mene velik junak. Kljub ne vedno dobrim situacijam, je vedno ostal optimist in tako je prav. Njegova ljubezen Himalaja pa mu je vzela največ in to je življenje. Za Slovenijo pa bo za vedno ostal z najlepše izbrani besedami proglašen za enega največjih alpinistov tega naroda. Tomaž, počivaj v miru!

Arbitraža nam ne zagotavlja, da bomo dobili slovensko ozemlje, ki je trenutno pod okupacijo sosednje Hrvaške, zato je nesprejemljiva. Podpirati tak arbitražni sporazum, ki nam bo po vsej verjetnosti prinesel samo polovico piranskega zaliva je izdajalsko početje. Arbitraža je sicer nedopustna tudi, zato ker zagotovo ne bomo dobili vse naše zemlje, ampak se bo delilo nekaj Sloveniji in nekaj Hrvaški. Sedaj pa je že tudi jasno, da bo referendum. In na tem bo arbitražni sporazum zavrnjen, v to sem stoodstotno prepričan. In prav je tako. Ne bodimo ponižni in se ne ubadajmo0 z nekimi arbitražami in sporazumi, zahtevajmo naše ozemlje nazaj! Nezaslišano je, da nam Republika Hrvaška odreka teritorialni stik z mednarodnim morjem!

Fotografije učbenika zemljepisa Jugoslavije (vir: blogslovenija.blogspot.com)

Berite dalje